Trajnostni razvoj urbanih območij, načrtovanje rabe prostora in javno-zasebno partnerstvo

Povzetek

V tem prispevku analiziramo pomembnost načrtovanja rabe prostora in javno-zasebnega partnerstva kot nekatera od glavnih pravnih instrumentov za izvajanje trajnostnega razvoja urbanih območij. Glede na pomembnost zakonodaje v sodobnih družbah, je bilo že v obdobju, ko je bil model trajnostnega razvoja ustvarjen v Riu, jasno, da je za njegovo izvajanje potrebna reforma zakonodaje. V zadnjih treh desetletjih od njegove vzpostavitve je večina držav model trajnostnega razvoja inkorporirala v svoje ustave in na tej osnovi je bil razvit pomemben in celovit sklop zakonov na področju trajnostnega razvoja. Od Ria je prišlo do precejšnjega napredka v smislu pravnih predpisov trajnostnega razvoja ter pri oblikovanju različnih gospodarskih in družbenih modelov v večini držav – v relativno kratkem časovnem obdobju. Toda treba je priznati, da se v resnici ni nič spremenilo. Če želimo doseči glavni cilj trajnostnega modela – t.j. zaščititi okolje ter istočasno proizvajati materialne dobrine, je jasno, da ni dovolj samo omejiti človeški (t.j. gospodarski) poseg v okolje. Obenem je potrebno našo »obsedenost« in nenasitnost z materialnimi dobrinami preoblikovati v bolj zmerni odnos do materialne dimenzije naših življenj. Da bi dosegli ta cilj, bi gospodarstvo samo moralo najti lasten interes za takšno preobrazbo.